O filmu

Piran – Pirano je film o prepletu treh nenavadnih življenjskih usod. Italijan Antonio, Bosanec Veljko in Slovenka Anica so v vojno zašli kot otroci in so bili vsi, vsak na svoj način, njene žrtve. Pol stoletja kasneje njihova kratka skupna pot v zadnjih dneh vojne, polna strahu, obupa, ljubezni in mnogih drugih nedoumljivih čustev, spet oživi, ko se Antonio pred smrtjo vrne v Piran, da bi še enkrat videl svojo rojstno hišo.

…..

Mesto z dvema imenoma, slovenskim in italijanskim, ki je prizorišče tega filma, je kraj, kjer se v neki hiši srečata postarana moža, ki ju je nekoč povezovala ljubezen do istega dekleta, ločevalo pa vse tisto, kar je med 2. svetovno vojno ločevalo ljudi v teh krajih: jezik, ideologija (fašizem komunizem), pripadnost okupatorski oziroma partizanski strani. Prav zaradi skupne ljubezni do dekleta mladi partizan ni mogel streljati na mladega Italijana in prav zaradi te ljubezni sta se na skupnem begu pred partizani tudi razšla. Kot starca se prepoznata, vendar se še vedno ne razumeta, a zdaj le zato, ker govorita različna jezika. Toda filmsko obujanje spominov jima pomaga razumeti, da ta hiša, v kateri je Italijan preživel svojo otroštvo in bil iz nje pregnan, nekdanji partizan pa je v njej našel svoj drugi dom, pravzaprav ne pripada več nobenemu od njiju: to je prav in samo še hiša njunih spominov, ki ju opominja, da jima preostane samo še kraj »večnega počitka«. A vseeno to ni toliko film nostalgije, kot je film temeljnega vprašanja: kako v miru umreti?

Zdenko Vrdlovec